Nosečnost ni le fizično stanje, je proces notranje rasti.
Nosečnost me je ujela nepričakovano. Ni bila načrtovana, ni bila del idealnega trenutka in ni prišla takrat, ko sem si predstavljala, da bom pripravljena. Pa vendar… ko sem gledala tisti plusek na testu, sem začutila mir. Nenavaden, tih, močan. Kot da je telo vedelo, preden sem dojela sama.
V naslednjih tednih sem se spremenila bolj, kot bi si mislila. Ne samo telesno, čeprav sem hitro začutila utrujenost in občutljive prsi, ampak tudi notranje. V meni se je nekaj prestavilo. Nenadoma sem začela opazovati svet drugače. Hrup me je bolj motil, določene stvari sem začela postavljati pod vprašaj. Kot da se je notranji kompas začel obračati drugam.
Nosečnost me je naučila, da ne morem več živeti samo po tempu zunanjega sveta. Počasi sem se začela umikati iz hitenja, iz nenehnega dokazovanja. Namesto tega sem se začela povezovati s sabo. S svojim telesom, z občutki, z ritmom, ki mi je bil prej tuj.
Vsaka nosečnost je drugačna, a meni je dala prav to, kar sem najbolj potrebovala: upočasnitev in stik. Ne rečem, da je bilo lahko. Bile so jutranje slabosti, bil je strah pred porodom, bile so skrbi, ki jih nisem znala vedno ubesediti. A vse to je bilo del procesa.
Danes, ko nosim to življenje v sebi, vem, da me oblikuje. Da me pripravlja, mehča in odpira. In čeprav ne vem točno, kakšna mama bom, vem eno: ta nosečnost mi je podarila nekaj neprecenljivega: zaupanje vase. In to bo vedno ostalo z mano.
Nosečnost ni le fizično stanje, je proces notranje rasti. Včasih me preplavi naval čustev brez posebnega razloga: ena pesem, en pogled skozi okno, en dotik roke, in solze že tečejo. Ampak teh solz se ne sramujem. So del preobrazbe. V njih je prostor za strah, pa tudi za nežnost, ki je prej nisem znala pokazati. Vse bolj razumem, da me ta izkušnja ne pripravlja le na materinstvo, temveč tudi na globlji odnos do sebe in sveta.…