Prihajam iz podeželja, kjer nikoli nismo imeli žaluzije na oknih, kajti nismo jih potrebovali, naša hiša je bila na samem. Ker je bila cesta samo do naše hiše, se tako nikoli, nihče ni sprehajal mimo naše hiše. Navajena sem bila na odprta okna, na lep razgled. Vseeno pa sem hrepenela po izobrazbi in ta me je pripeljala v mesto.

Živela sem v majhnem stanovanju, ki je bilo v centru mesta, vse je bilo super, razen tega ne, da sem morala non stop imeti spuščene žaluzije na oknih, ker drugače, so me v stanovanje videli vsi, ki so hodili mimo. Tako žal ni bilo razgleda v mojem stanovanju, morala sem se navaditi na žaluzije, ker drugače ni šlo. Včasih sem imela dvignjene žaluzije, a se nisem počutila dobro. Tako, da sem raje imela vedno spuščene, le včasih sem jih obrnila tako, da je svetloba vseeno prišla v sam prostor.

Tako živeti jaz ne bi mogla, da bi celo življenje živela v mestu. Lepo je bilo poskusiti in doživeti nekaj novega, vseeno pa mi je ljubša hiša na podeželju. Rada imam naravo in stanovanje v mestu me ni pritegnilo. Komaj sem čakala, da zaključim študij in se vrnem domov, da ne gledam več te žaluzije na oknih, ker to mi res ni bilo lepo. Tako sem spoznala, da mi narava pomeni več, kot pa sem pričakovala. Nihče ti ne more tega dopovedati, dokler sam ne občutiš, kaj ti pomeni življenje v mestu ali na podeželju.

Jaz še danes, pa ima že svojo hišo, nikoli nisem bila zato, da bi bile na mojih oknih žaluzije, ker jih enostavno ne prenesem. Jaz obožujem velika okna, skozi katera sveti sonce in je tako sam prostor lepši. Nikoli se ne bom navadila na žaluzije, zame so čisto nepotrebne.…