Komaj sem čakala, da bom naredila vozniški izpit za avto, kajti vedela sem, da bom takrat neodvisna. Kako sem čakala ta dan, da mi ne bo treba več prositi starše naj me vozijo sem ter tja, ampak se bom lahko odpeljala sama. Namreč obljubili so mi avto, takoj ko vozniški izpit naredim. 

Čeprav sem se bala vsake ure vožnje, ker sem bila pri vsaki novi stvari takšna. Bila sem človek, ki se boji sprememb in ko sem morala nekaj storiti, sem bila dobesedno v stresu. Tako sem pogosto kakšna stvar naredila tako, da se čez nekaj časa sploh nisem spominjala podrobnosti. Tako je bilo tudi pri vožnji, včasih mi je inštruktor rekel, če ga sploh poslušam, ker ne delam tako kot je potrebno. Še kako sem ga poslušala, pa sem zaradi stresa vse pozabila. 

Moram pa reči, da sem vedno, kar sem si zadala tudi naredila. Tudi vozniški izpit sem naredila v prvo. Naredila sem ga že v srednji šoli. Tako sem se sama vozila v šolo, v fitnes, k prijateljicam in tudi na različne zabave. Kako lepo je bilo to. No pa se je končala srednja šola in šla se naprej študirat. Pa je prišel problem, res sem bila neodvisna od avta, vendar je bil faks daleč stran in avtocesta je bila tista, katere sem se pošteno bala. Najraje bi šla z vlakom, ker sem se resnično bala z avtom na avtocesto. Ko sem polagala vozniški izpit, sem bila na avtocesti, vendar to je bilo drugače, sedaj moram na avtocesto sama in ker vem koliko prometa je na njej, me kar zvije.

Pa sem šla par dni prej in si želela, da ne bo gneče. Tisti dan sem bila čisto iz sebe, vozniški izpit, avto, izkušnje, vse sem imela, le poguma ne, strah me je bilo tako močno, da so sem i tresle roke. Uspelo mi je prvič, drugič, tretjič, danes vozim po avtocesti, kot po navadni.  Strah premagan in vozniški izpit za avtocesto narejen. …