Nikoli se nisva preveč razumele kot sestre, ko sva bile majhne, nisva si bile podobne, nisva  imele želje, da se druživa, danes se tudi ne, ker je utrujenost tista z katero se bori moja sestra. Velikokrat sem ji že želela pomagati, pa enostavno ne pusti. Obiskala je že veliko zdravnikov, pa niso našli popolnoma nič, le to, da potrebuje počitek in da je izčrpana.

Jaz sem videla drugo sliko, kajti človek, ki gleda od daleč mogoče vidi bolj realno in pri njej je bilo videti, da ima energijo za tiste stvari, ki hoče, ko pa ji kaj ni zanimivo pa je izgovor utrujenost in tako jo vsi pustimo pri miru. Nekaj časa sem se pošteno obremenjevala z s tem, ker sem želela imeti sestro, želela sem hoditi z njo na koncerte, pohode, izlete ali pa samo poklepetati o modi in ženskih stvareh. Kmalu mi je bilo jasno, da je utrujenost njen izgovor, ko me je potrebovala sem morala biti na razpolago, jo poslušati, kaj narediti za njo, ko sem jaz potrebovala njo, pa po navadi ni imela časa.

Nekaj časa me je bolelo, potem pa sem začela živeti po svoje, naredila sem si tako, da je nisem več čakala, kdaj bo imela čas, kdaj njena utrujenost ne bo izgovor, takrat pa se je tudi ona začela spreminjati, ker je očitno spoznala, da ne more skoz živeti tako. Danes me večkrat pokliče, še vseeno poslušam bolj njeno zgodbo, kot pa da bi jo zanimala moja. Preveč sva si različne in preveč let je preteklo, da bi imele željo ena po drugi, njena utrujenost je prevagala, jaz se z tem ne obremenjujem več, ker vem, da ni bolna, me ne skrbi, ker ko se odloči ima veliko več energije kot jaz.

Naj vam ne bo utrujenost izgovor, da se ne družite, ne živite polno življenje, ker ljudje to opazijo in vam lahko še kako zamerijo.…